Zgodovina svetovnih nogometnih prvenstev

26 let zatem, ko je leta 1904 francoski novinar Rue St. Honore, skupaj s predstavniki petih nacionalnih nogometnih zvez, ustanovil mednarodno nogometno zvezo (Fifa),  se je šesterici izpolnila prvenstvenega želja iz uvodnega pariškega sestanka. Urugvaj je, predvsem po zaslugi diplomata in nogometnega zaljubljenca Enriqueja Buera, gostil prvo svetovno prvenstvo.  Leta 1927 sprejeta pravila svetovnih prvenstvo so postavila tekmovanju okvire in določile prve gostitelje.

Premierno svetovno prvenstvo ni preprečil niti “črni petek” in zlom gospodarstva leto po prej. S prvim v celoti  betonskim stadionom na svetu, Centenario je južnoameriška država dostojno sprejela danes verjetno največji športni dogodek na svetu, na žalost pa je bil odziv reprezentanc izjemno slab. Dolga pot in veliki stroški povezani s tekmovanjem, so poskrbele, da so preko luže odpotovale le tri evropske ekipe, prvenstvo pa se je odigralo tudi brez azijskih in afriških udeleženk.

V okrnjeni konkurenci 13 reprezentanc so tako dominirali domačini. Urugvaj, ki je pred tem osvojil že dva naslova olimpijskih prvakov, je nanizal štiri gladke zmage in 30. julija v zrak ponosno dvignil zlato trofejo. Gostitelji so v finalu s 4:2 odpravili Argenitno. Srečanje za tretje mesto ni bilo odigrano.  Najboljši strelec prvenstva je bil z 8 zadetki Argentinec Guillermo Stabile.

Štiri leta pozneje je Benito Mussolini s fašistično Italijo dobil priložnost za promocijo režima in države na najboljši mogoči način. 32 prijavljenih reprezentanc je moralo prvič podati v kvalifikacije – med njimi zanimivo tudi gostiteljica Italija – in dvanajsterica najboljših se je nato uvrstila na zaključni turnir svetovnega prvenstva.

Ob oslabljenih Južnoameričanih – branilec naslova Urugvaj se iz maščevanja, ker na prvem SP ni nastopila Italija, na mundial sploh ni prijavil – in podpori domače javnosti, so “azzuri” hrabro naskočili naslov. Na krilih najboljšega igralca turnirja Giusppeja Meazze so v finalu z 2:1 odpravili Češkoslovaško. Tretje mesto je v boju Nemčije in Avstrije osvojila prva.

Naslednji mundial, leta 1938, je,na veliko razočaranje Argentine,  ostal v Evropi. 15 nacionalnih moštev se je v Franciji soočilo z nekoliko spremenjenimi pravili in novo žogo. Tekmovanje, ki se je medtem tudi že komercialno uveljavilo, je prinašalo velika pričakovanja.

Francoski SP je prvič opozoril na Brazilce. “Karioke,” ki so se na tekmo pripravile temeljito, so se predstavile s svojo značilno igro, ki jim je na koncu prineslo tretje mesto. Italijanom, v črnem in s fašističnim pozdravom ob zadetkih, je uspelo kot prvim ubraniti naslov.  V finalu so bili boljši od Madžarske (4:2).

Odjekanje bomb druge svetovne vojne je ustavilo tudi kotaljenje nogometne žoge. Po dvanajstletnem prisilnem premoru se je svetovno prvenstvo vrnilo leta 1950. Tja, kjer se je začelo – v Južno Ameriko.

Brazilija je z novim štadionom Maracana na čelu pripravila odlične pogoje za četrto prvenstvo in za prvi naslov svoje ekipe. Na žalost pa jih je izkusilo le 13 udeleženk,  med njimi tudi Jugoslavija.  V posebnem zaključnem delu prvenstva s štirimi najboljšimi ekipami, se je najbolje znašel Urugvaj. Osvojil je svoj drugi naslov, domačinka Brazilija je bila druga. Tretje mesto je pripadlo Švedom.

Svetovno prvenstvo 1954 je bilo prelomno iz dveh razlogov; ker se je preselilo v netipično nogometno okolje kot je Švica in ker je bilo prvič podprto z novim medijem televizije.

Med 16 reprezentancami udeleženkami so izstopali novinci Turki, ki so se na prvenstvo uvrstili na račun Španije, in po, Nizozemski Indiji, prvi azijski udeleženci Južni Korejci. Po uvodnem delu in tekmovanju v štirih skupinah je končnica med prve tri leta navrgla evropska moštva. Naslov so prvič osvojili Nemci, ki so v finalu porazili Madžare. Tretje mesto je osvojila Avstrija, južnoameriško čast pa je ponovno ubranil Urugvaj.

Štiri leta kasneje se je prvenstvo preselilo na Švedsko. Odgovorne so pri izboru prizorišča vodili podobni motivi, ki so pred tem namenili prvenstvo Švicarjem: švedska nevtralnost med drugo vojno je pustila ohranjeno nogometno infrastrukturo in gospodarstvo.

Na tekmovanje so se prvič uvrstile kar štiri otoške države, kljub temu pa se nobena od njih ni uspela uvrstiti v sam vrh. Zato pa so Brazilci tudi rezultatsko potrdili dobre igre iz nekaterih prejšnjih prvenstev. Nova taktika in pravkar rojeni zvezdnik Pele sta “kariokam” prinesle prvi naslov svetovnih prvakov. V finalu so bili močnejši od gostiteljev Švedov (5:2). Tretje mesto je osvojila Francija.

Dve leti po katastrofalnem potresu leta 1960 je Čile tresla še nogometna mrzlica. Kljub veliki gmotni škodi so Čilenci v roku pripravili vse potrebno za organizacijo sedmega mundiala, med samim prvenstvo pa rešili tudi veliko zagato s prevajanjem, ki je obremenjevala vse udeležence.

Tekmovanje, ki ga je spremljala velika mera grobosti, je minilo v znamenju Brazilcev, ki so, po Italijanih, kot druga reprezentanca uspeli obraniti naslov najboljših na svetu. Drugo mesto je osvojila Češkoslovaška, tretji je bil Čile. Velik uspeh je dosegla tudi jugoslovanska izbrana vrsta, ki je osvojila četrto mesto.

V svoji osmi izdaji se je nogomet s svojim največjim tekmovanjem vrnil v domovino. Zaradi nesoglasij s Fifo je Anglija na mundial morala čakati 36 let, tekmovanje pa je nato, s pomočjo televizijske hiše BBC, spremenila v dogodek svetovnih razsežnosti.

Slabe priprave dvokratnih zaporednih svetovnih prvakov in branilcev naslova Brazilcev, so slednje oddaljili od resnega boja za še tretjo zaporedno krono. Evforijo, ki je zajela Otok, pa so s pridom izkoristili domačini. Anglija je prišla tako do svojega edinega naslova najboljših na svetu. V finalu so s 4:2 premagali ZR Nemčijo. Za veliko senzacijo so poskrbeli Portugalci, ki so osvojili bron.

Štiri leta kasneje, 1970, se je SP vrnilo v Južno Ameriko. Z njim pa tudi naslov Brazilije. Mundial v Mehiki je “kariokam” sedel kot obliž na težko “angleško” rano, ob tem pa je v polnem sijaju zablestel Pele.  Brazilija je v veličastnem finalu porazila druge dvokratne svetovne prvake Italijane, tretje mesto pa so po zmagi nad Urugvajem zasedli Nemci.

Mehika si je sicer mundial s spletno diplomacijo priborila le dve leti potem ko je gostila poletne olimpijske igre.  Prvenstvo, ki ga je zaznamovalo igranje na veliki nadmorski višini, pa njihovi reprezentanci ni prineslo večjega uspeha. Uvrstili so se v četrtfinale.

ZR Nemčija, ki se je za prirediteljico svetovnega prvenstva resno potegovala že leta 1942, je dobila v realizacijo deseto uprizoritev tekmovanja. Zaradi krvavih dogodkov na olimpijadi leta 1972, so tekmovanje spremljali izredni varnostni ukrepi.

Prvenstvo, ki se je ponovno igralo z nekoliko spremenjenim tekmovalnim sistemom, je minilo brez Anglije, ki se na mundial ni uspela kvalificirati. Za to pa je navrglo nekaj novih presenečenj. Predvsem Nizozemsko, ki se je z izjemnim Johanom Cruyffom uvrstila celo v finale in Poljsko, ki je osvojila bron. Naslov najboljših je šel Nemcem.  Jugoslavija, za katero je nastopil tudi Slovenec Branko Oblak, je izpadla po drugem delu tekmovanja.

Tretji poskus kandidature je potrdil pregovorno uspešnost in SP 1978 je pripadel Argenitni.  Mundial, ki je bil po mnenju mnogih eden bolj konservativnih v zgodovini tekmovanja, je spremljala tudi napeta politična situacija v državi. Po športni plati pa uspešnost domačinov.

“Gauči”  so se po taktirko Cesarja Luisa Menottija zavedli kaj pomeni prvenstvo na domačih tleh in se nanj resno pripravili. Dobre igre so jih pripeljale vse do finale, kjer so s 3:1 premagali Nizozemce. Bron so, potem ko so se skozi šivankino uho prebili v drugi del tekmovanja,  osvojili Brazilci.

SP 1982 je pripadel Španiji. Za državo, ki se je pobirala po Francovi diktaturi je bilo to prava spodbuda na poti k demokratizaciji. Tekmovanja se je prvič udeležilo 24 reprezentanc, med njimi tudi dve afriški, dve azijski in ena iz Oceanije.

Prav ena od novink, Alžirija, je v uvodu prvenstva pripravila nekaj presenečenj. Še večjega so Poljaki, ki so na koncu osvojili celo bron. Naslov je še tretjič osvojila Italija, ki je v finalu s 3:1 odpravila ZR Nemčijo.

Štiri leta kasneje je Mehika kot prva ponovila gostiteljstvo največjega svetovnega nogometnega tekmovanja. Čeprav je potres leto pred pričetkom mundiala resno ogrozil njegovo izvedbo, so se organizatorji zaradi ohranjenosti stadionov vendarle odločili za njegovo realizacijo.

Podobno kot na prvem SP v Mehiki, je bilo tudi tokratno prvenstvo pisano na kožo Južnoameričanom. Če so 16 let pred tem slavili Brazilci, je bil tokratni mundial v znamenju Argentincev. Na krilih izjemnega Maradone, njegovega izejmnega prodora in preigravanja ter božje roke, so se “gauči” po osmih letih ponovno povzpeli na tron sveta. V finalu so bili boljši od Nemčije. Bron je osvojila Francija.

Na pragu zgodovinskih premikov je Italija po 56 letih ponovila gostiteljstvo mundiala. Obnovoljeni štadioni in izjemna organizacija sta poskrbeli za enega boljših svetovnih prvenstev v zgodovini, ki jih niso skazili niti manjši navijaški neredi v Cagliariju in Milanu.

Začetne faze tekmovanja so minile v znamenju manjših presenečenj Kameruna in Kolumbije, prvenstvo pa ZR Nemčije.  Nemci so v finalu premagali Argentince in se jim s tem maščevali za poraz, prav tako v finalu, na minulem prvenstvu. Tretje mesto je osvojila domačin Italija.

V izjemno dobri luči se je predstavila tudi Jugoslavija, ki je osvojila končno peto mesto. Kot tretji Slovenec na SP je zanjo zaigral Srečko Katanec.

Po Evropi in Južni Ameriki se je mundial v 15. izvedbi preselil tudi na severno poloblo Amerike. ZDA so, na razočaranje Južne Afrike, ki je upala na svoje prvo prvenstvo, pomanjkanje nogometne tradicije kompenzirale z izjemnim marketingom in promocijo ter na ta način poskrbele za odmev prvenstva.

Izjema vročina, ki je spremljala mundial, je ovirala mnoge, očitno pa ne številnih gledalcev, ki so v rekordnih številkah zasedli stadione, in Brazilcev ter Italijanov. Stara rivala svetovnih prvenstev sta se ponovno srečala v finalu. Po trilerju z enajstmetrovkami je ponovno slavila Brazilija.  Tretje mesto so, z visoko zmago 4:0 nad Bolgari, zasedli Švedi.

Zadnje svetovno prvenstvo 20. stoletja, za katerega se je v kvalifikacijah potegovala tudi Slovenija in na katerem je prvič nastopilo 32 reprezentanc, je potrdilo fenomen televizije in mundial si je preko TV sprejemnikov ogledalo slabih 34 milijard gledalcev. Dobre organizacije niso pokvarile niti socialne napetosti, ki so državo vznemirjale pred prvenstvom, in navijaško divjanje med njim.

Domačin Francija, doslej z dvema bronastima medaljama s svetovnih prvenstev, je bila odločena, da doma pokloni gledalcem najlepšo darilo. Dobre predstave so jih pripeljale do finala, kjer so nato deklasirali Brazilijo. Prvenstveno pa je bilo tudi v znamenju Hrvaške. Njihova zlata generacija, poimenovana “ognjeni,” je osvojila bronasto medaljo.

Prvo svetovno prvenstvo v Aziji, prvo svetovno prvenstvo v organzaciji dveh držav in prvi mundial s slovensko udeležbo. Južnokorejci in Japonski so se proslavili s svojevrstnim pristopom in izjemno organizacijo. Tudi varnostno, ki je bila v času po napadu na newyorška dvojčka še kako na udaru.

Tekmovanje, na katerem so številni zvezdniki prvič opozorili na izčrpanost med prvenstvom kot posledico prenapornih klubskih sezon, je na vrh naplavilo dve najtrofejnejši reprezentanci: Nemčijo in Brazilijo. V finalu je bila z 2:0 uspešnejša slednja.  Prvenstvo sta zaznamovali tudi domači reprezentanci in Turčija.

Slovenija je svoj debi na največjem tekmovanju zaključila v predtekmovanju. Varovanci selektorja Srečka Katanca so izgubili vsa tri srečanja v skupini B: na prvi tekmi je bila s 3:1 boljša Španija, na drugi z 1:0 Južna Afrika in na tretji, ponovno s 3:1, Paragvaj.

Zadnje svetovno prvenstvo je bil po mnenju mnogih prvenstvo presežkov. Nemčija se je izkazala kot izvrstna gostetljica, do popolnega slavja je državi manjkal samo naslov njihove reprezentance. A po porazu v polfinalu je naslov najboljših na svetu romal v roke Italijanov. V finalu so bili po enajstmetrovkah boljši od Francije.