Od prve mednarodne tekme slovenske nogometne A reprezentance je minilo že skoraj 18 let. Vse se je začelo 3. junija 1992, ko so slovenski izbrani vrsti nasproti stali nogometaši Estonije. Danes moštvo nestrpno čaka pričetek 19. SP, kamor se je drugič v svoji zgodovini uvrstila zeleno-bela reprezentanca.
Reprezentanca je največji uspeh zabeležila z uvrstitvijo na Evropsko prvenstvo, ki sta ga ob prelomu tisočletja gostili Belgija in Nizozemska, dve leti zatem pa je moštvo senzacionalno debitiralo na 17. svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem. Kasneje se je zataknilo v dodatnih kvalifikacijah za EP2004, ko je Prašnikarjeva četa izgubila proti Hrvaški. Se je pa Slovenija dve svetovni prvenstvi zatem s popolnoma spremenjeno in pomlajeno ekipo, v kateri ni nobenega izmed skovalcev nogometne zgodovine, ponovno uvrstila na najprestižnejše tekmovanje, kjer je skozi kvalifikacijsko sito izločila tudi ruskega velikana.
Ogrevanje pred prebojem na evropsko tekmovanje so bile kvalifikacije za EP1996 pod vodstvom Zdenka Verdenika, ko pa je Prašnikarjevo krmilo prevzel 34-letni Srečko Katanec se je začela štiriletna era nogometnih spretnosti. Nekdanji jugoslovanski reprezentant, ki je pred tem vodil reprezentanco do 21 let je v 47 tekmah zabeležil 18 zmag. Med pomembnejšimi je bila kvalifikacijska z Ukrajino za nastop na EP, remi z Jugoslavijo, kjer so nogometaši zabeležili prvo točko, tri zaporedne zmage v kvalifikacijah za SP ter premoč nad Romunijo, kot potrditev odličnega nogometnega znanja in dela takratne ekipe.
V preboju na EP je slovenska izbrana vrsta v kvalifikacijskem ciklu med septembrov 1998 in oktobrom 1999 remizirala z Grki ter Gruzijci, izgubila proti Norvežanom, zmagala pa nad Latvijo, Albanijo in Gruzijo, ter si dva kroga pred koncem kvalifikacijskega ciklusa zagotovila drugo mesto v skupini, kar ji je prineslo dodatne kvalifikacije. Petkrat so se veselili zmage, prav toliko je bilo porazov, a jim je drugo mesto s 17 osvojenimi točkami odprlo možnost za nastop na severozahodu Evrope.
V boju za igranje v Evropi sta si nasproti stali reprezentanca Ukrajine z zvezdnikom Andrejem Ševčenkom na čelu ter svetu dokaj nepoznana Slovenija. Za Bežigradom je pred 9.000 gledalci presenetljivo slavila gostiteljica, ki je z goloma Zlatka Zahoviča v 53. minuti ter Milenka Ačimoviča sedem minut pred koncem tekme s skoraj da sredine igrišča z 2:1 ugnala Ukrajince. V Kijev so nogometaši potovali z golom prednosti, ki so ga ob izenačujočem zadetku pred 65.000 gledalci, ko je bil v 75. minuti natančen Miran Pavlin, zapustili kot udeleženci EP 2000.
Na EP so nastopili v skupini C skupaj z reprezentancami Jugoslavije, Španije in Norveške. S prvega srečanja so odnesli točko, ki sta jo ekipi priborila Zahovič z zadetkoma v 23. in 57. minuti ter Pavlin s tretjim golom za Slovenijo v 52. minuti. Kljub visoki prednosti so v pičlih šestih minutah reprezentanti prejeli tri zadetke in osvojili zgolj prvo evropsko točko. S hitrimi protinapadi so po podaji Mladenka Rudonje in novega Zahovičevega zadetka izničili prednost Špancev, ki jo je že v 4. minuti postavil Raul, a na koncu pred 45.000 gledalci klonili na drugi tekmi proti nogometni velesili z Iberskega polotoka. Tretja tekma se je končala brez zadetkov in tako se je izbrana vrsta v Slovenijo vrnila po prvem delu tekmovanja, nogometašem pa je nastop na tekmovanju pomenil odskočno desko njihove kariere, saj je kar peterica zamenjala svojo sredino.
V prvi enajsterici je bil najstarejši takratni kapetan Darko Milanič, kjer so vsi razen Marinka Galiča, ki je nosil vijoličasti dres igrali za tuje klube. Zahovič pa se je s tremi zadetki postavil ob bok francoskemu reprezentantu Thierryu Henryu, ki je kraljeval na listi strelcev takratnega EP, tudi sicer je Mariborčan najboljši strelec slovenske reprezentance s skupno 35 zadetki.
Skupek najboljših 32 reprezentanc je pred osmimi leti prvič gostoval na azijskih tleh, kjer je svojo zgodovino pisala tudi slovenska izbrana vrsta. Kvalifikacije za SP so se začele le nekaj mesecev po tem, ko se je reprezentanca vrnila z EP, trajale so med 3. septembrom 2000 in 6. oktobrom naslednjega leta. Po tem ko so reprezentanti sprva zapravili prednost dveh zadetkov proti Ferskim otokom in po sodnikovem podaljšku remizirali, so nadalje dosegli tri pomembne zmage proti Luksemburgu, Švici in Rusiji in na koncu zopet zasedli drugo mesto s petimi zmagami v žepu in 20 osvojenimi točkami. Tako so jih znova čakale dodatne kvalifikacije.
V dodatnih srečanjih je nogometašem nasproti stala Romunija. Za Bežigradom so z Ačimovičevim golom v 41. minuti ter končnem izidu, ki ga je v 68. minuti postavil Osterc, slavili z 2:1, v Bukarešti pa z remijem 1:1, kjer je za Slovenijo mrežo tresel Rudonja, ob skupnem izidu 3:2 prejeli vstopnico za nastop med 32 najboljših na svetu.
Tudi SP je nogometašem določilo srečanje s Španci, kjer pa so dve leti po boju na evropskem prvenstvu izgubili z razliko dveh golov. Za Slovenijo je bil v 82. minuti pred dobro 28 tisoč glavo množico uspešen Sebastjan Cimerotič, proti Južni Afriki je nasprotnikova mreža ostala nedotaknjena, jo je pa Ačimovič tresel v sodnikovem podaljšku tretje tekme proti Paragvaju. Tokrat se je Slovenija brez osvojene točke poslovila z mundiala. Najstarejši član tokratne enajsterice je bil vratar Marko Simeunovič, ki je prejel sedem zadetkov, napadalci pa so realizirali dva proti nasprotnikom.
Tudi v tretje je Slovenija za nastop na velikem tekmovanju morala preko kvalifikacijskega sita, kjer je v dodatnih tekmah ugnala Rusijo. Iz časov, ko so nogometaši pisali zgodovino in živeli sanje, ni ostal noben reprezentant. V pičlih osmih letih, oz. desetih od prvega uspeha na mednarodnih tleh, se je zamenjala celotna generacija, ki je z znanjem, željo in tehnično dovršenim nogometom na kolena spravila številne favorite in dokazala, da majhnost dva milijonskega naroda skriva tihi potencial in trmo, s katero se lahko premaguje velikane.
Pozornost svetovne javnosti bo na Slovenijo usmerjena na najmanj treh srečanjih in 270 minut, za nadaljevanje pa so dovoljene sanje – enkrat so nogometaši že dokazali, da zmorejo, lahko tudi tokrat presežejo sami sebe?